Tretje oko

Objektiv je postalo moje tretje oko. Išče tisto, kar oči sicer vidijo, tretje oko pa jih zapiše, izriše in uskladišči. Letošnja zima je le še spomin, na fotografiji pa je tu in zdaj, za vedno.

SUV

Tokrat precej drugačna tema objave, malo stresanja jeze. Za popestritev pa nekaj fotografij z domačega vrta in julijskega botaničnega sprehoda po Komni.

SUV je oznaka za Sport utility vehicle, nekakšen športni terenec. Takšni avtomobili so “in”, so prodajni “hit”, so varni, udobni, zmogljivi, … Dejansko jih je veliko na naših cestah, vsak dan več. Ko vidim te slone, gorile na cesti, me vedno zmrazi od jeze. Zakaj? Prvič me jezi dejstvo, da 99% teh avtomobilov ne bo videlo terena, za katerega so bili mišljeni, pa čeprav so se najnovejši SUV-i spremenili iz prašnih terencev v asfaltne spake.

Terenci so namenjeni terenu (glej ime), kjer ni veliko prometa. Tam naredijo škodo le na cesti in posredno tudi naravi, na asfaltnih cestah, v mestih pa joj prejoj. Poraba goriva, emisije C02, poraba energije za gradnjo teh orjakov, itd. Za kaj že? Zato, da se “in”, da si prepoznaven med ljudmi. Prav, naj bo.

Druga stvar, ki pa me jezi, je povezana z varnostjo. Zadnjič sem prebral zapis novopečenega lastnika SUV avtomobila, ki je zapisal, da je eden od razlogov nabave tudi varnost, ki jo mora zagotoviti za svojega otroka. Ga popolnoma razumem. Njegova družina bo varna, družina tistega, ki se prevaža v cliu (SUV avtomobila si ne more privoščiti) pa bo ob morebitnem trku z njegovim SUV-om precej na slabšem. Pa kaj, važno, da sem jaz na varnem.

Nauk zgodbe bi bil verjetno ta, da se pred nakupom avtomobila vprašamo, kaj potrebujemo. Je to res SUV? Ne, sem prepričan, da ga v resnici nihče ne potrebuje!

Dolina Vrata

… so vrata v enega najlepših kotičkov Julijskih Alp, kljub veliki obiskanosti. V zatrepu doline kraljuje namreč ena najmogočnejših sten vseh Alp. Triglavska severna stena je siv zid nad zelenimi krošnjami bukve, ki se ravno na sredi z vršno glavo Triglava zajeda visoko v modro nebo v obliki trikotnika.

Pogled na Triglavsko severno steno pa ni edino doživetje z dna doline. Severna stena Stenarja ne bo nikogar pustila ravnodušnega že tik pod Dovjem, ko bo s ceste ugledal kuliso Stenarja nad Vrati. Posebej pomladanski pogled na zasnežen Stenar nad že zeleno dolino je kot iz pravljice. Spodnja fotografija ne kaže opisanega Stenarja, temveč spomenik padlim planincem med vojno, skozi vponko je vidna vršna glava Triglava, ki se skriva v oblakih.

Večina obiskovalcev doline se še vedno z avtom pripelje do parkirišča tik pred Aljaževim domom in si bodisi privošči sprehod ali pa je parkirišče začetek katere izmed številnih planinskih tur, npr. na Križ, Škrlatico, Triglav, Bovški Gamsovec, itd. Že kar nekaj časa pa je na voljo alternativa za vse tiste, ki bi radi dolino doživeli drugače. Peš, od Mojstrane do Aljaževega doma. Pot Triglavske Bistrice je speljana v bližini tega gorskega bisera, po večinoma bukovih gozdovih, pod galerijami oz. lopami konglomerata, katerega prodnike je nanosila prav Bistrica, mimo slapa Peričnik, ki mu ni para daleč naokoli.

Poletni Peričnik se sicer po lepoti ne more niti primerjati zimskemu, pa vendar je tudi oprhanje pod slapom pravo doživetje in prijetna ohladitev na poti. Že od daleč se lepo vidi stožec vode, ki pada čez nenavadno oblikovano kamnino.

Ko pogledamo pobliže, spoznamo, da gre za konglomerat, ki je celo plastovit. Kako zaboga je tod naokoli tako debela skladovnica povsem strnjenega rečnega proda, ko pa je povsod naokoli sivi apnenec. Spet pogledamo še malce bliže in ugotovimo, da so prodniki v konglomeratu večinoma sivi apnenci, torej tisti, ki gradijo okoliške vrhove. Skozi tisočletno geološko zgodovino je Triglavska Bistrica odlagala prod v dno doline, ki je bilo včasih precej višje. Prod se s pomočjo veziva spremeni v trdno kamnino – konglomerat, v katero je Bistrica ob dvigovanju Julijskih Alp vrezala svojo strugo. Nastalo je več stopenj, ponekod tudi spodmoli.

Seveda pa brez delovanja ledenikov reka Bistrica ne bi mogla izoblikovati tako široke in globoke doline. Ledeni pokrov je imel izredno moč, hkrati pa je bil tudi krivec za nastanek slapu. Nekoč je bil potok Peričnik neugleden levi pritok Bistrice. Glavni ledenik, ki je svojo pot dirjal po dolini Vrata je bil precej močnejši pri poglabljanju dna doline, kot tisti manjši “ledenički” s stranskih dolin. Tako je stranska dolina “obvisela” nad glavno, Peričnik pa je tako postal svetovno znan slap.

Peričnik ni edina znamenitost na poti. Nešteto jih je, vsaka rožca, vsak kamen, vsako drevo, vsak polž, vse ima svojo zgodbo, predvsem pa pravico živeti in biti. Zato bodimo budni, glejmo in se čudimo ter spoznavajmo delo narave.

Objavljati ali ne

Večkrat sem se že spraševal, zakaj imam spletni dnevnik/blog? Je to potreba po prepoznavnosti, po božanju svojega/mojega ega? Ne vem, mogoče. Začelo se je tako, da sem hotel vtise s svojih dogodivščin nekam spraviti, shraniti, poleg pa dodati še kakšno fotko. Spletni dnevnik se mi je zdel najboljša rešitev. Seveda sem že na začetku začutil rahel dvom, saj moj blog lahko bere kdorkoli. In ta dvom se mi vedno znova poraja, ko pošiljam objave v svet. Vedno se namreč najdejo ljudje, ki lahko izrabijo informacije za škodljive namene. Zgodi se, da nekdo ukrade tvojo fotko, zgodi se, da hoče nekdo vdreti v tvojo zasebnost, ali pa preprosto uporabi kakšno informacijo zato, da ti namerno škoduje. Moram reči, da se mi kaj takega še ni zgodilo, vendar imam vedno slab občutek, še posebej takrat, ko objavim kaj zasebnega, npr. svojo fotografijo, od Bojane ali koga bližnjega.

Po drugi strani imam zaradi pisanja bloga kar nakaj koristi. Prav zaradi spletnega dnevnika sem se začel s fotografijo ukvarjati malo bolj resno oz. me je fotografija zagrabila. Hkrati vsaj kdaj kaj napišem in to mi neizmerno godi. Občutek, ko napišeš neko zgodbo, opišeš kraj ali človeka, me napolni z energijo in mi da zagona za naprej. Naslednja dobra plat bloga je zgodovina objav. Večrat se ob brezdelju usedem za računalnik in si pogledam stare objave. Takrat mi poje duša, podoživljam dogodke, stvari, besede, trenutke, čustva. Fotografije vse skupaj začinijo, kot pri kakšni navdušujoči hrani. Nenazadnje pa sem prek pisanja spletnega dnevnika in spremljanja ostalih, meni zanimivih blogov, spoznal kar nekaj ljudi, ki bi bili drugače le ime v imeniku, tako pa so nevede napolnili moje življenje z njihovim pogledom na svet in življenje.

Trenutno je moja fotografija vezana na travnike čez cesto, kamor se skoraj vsak večer odpravim na kratek sprehod in kjer začutim prihod poletja in ugašanje pomladi.

Včasih mi je bil sprehod na sosednje polje odveč, danes čutim drugače, veliko mi pomeni že pogled na obdelana polja, na lipo sredi travnika, na Storžič v ozadju.

Kar nekajkrat sem že namreval prekiniti s pisanjem bloga in objavo fotografij, predvsem takrat, ko se je nabralo preveč dvomov, preveč vprašanj. Potem pa znova sedem za računalnik, odprem svoj dnevnik in sem v svojem malem vrtičku, tu, kjer nekaj ustvarjam, pa čeprav so to samo kakšne misli, večinoma pa fotografije in doživetja v naravi. Mislim si, da je dovolj, če se nekomu ob branju mojega dnevnika za trenutek prikrade nasmeh na obraz, mogoče dobi idejo za izlet, mogoče uživa ob gledanju fotografij ali pa najde kakšno toplo besedo v zanj mrzlem, hladnem dnevu. Zato nadaljujem. Do kdaj, bog si ga vedi!

Z okna …

… vidim tole

Z drugega pa tole …

… in tole

Za konec pa še tole: vlagaš kar nekaj energije, da ločeno zbiraš odpadke, da v trgovino hodiš s svojimi platnenimi vrečami, itd. Potem pa pride dojenček in nosim kupe plenic v smetnjak. Konec z varstvom okolja. Razen, če ne bomo šli nazaj na legendarne plenice in na dnevno pranje na roke. Danes sem s temi mislimi še bratrancu Ediju zadostil.